Žalost ali radost minljivosti

... od kar pomnim me neustavljivo močno privlači 'minljivost' ...

... zavedanje o potovanju h končnosti telesnega pomeni stalnico mojega bivanja ...

sposobnost prehajanja med pestrostjo dimenzij je nekaj popolnoma običajnega (kot jutranja kafetiera kave) ... 

skozi leta ugotavljam, da se večina prebivalcev Zemlje izogiba pogovoru o 'umiranju', 'zapuščanju sveta' ... da je Smrt tabuizirana ... o njej se šepeta ... da smo tisti, ki jo sprejemamo kot nekaj popolnoma vsakdanjega 'čudaki' ... 

številni pred njo trepetajo ... nekateri ji želijo ubežati ... jo prelisičiti ... celo podkupiti ...

osebno sem nanjo pripravljena (, ko pridrvi 'the moment' se gotovo ne bom oklepala te trenutne utelesitve) ... nič bat' ... izjava ne pomeni, da imam 'death wish' .. 

sporočam zgolj, da ob času z veseljem in radostjo spustim gravitacijske vezi matere Zemlje ... le-te mi pogosto pomenijo spone, ki ne omogočajo prostega diha ... 

ja ja, saj vem ... tule bivam z namenom izkusiti za kar sem v višjih dimenzijah bivanja mislila da bo 'žur' stoletja ... ne vem ... meni se ravno ne zdi neka zabava ... ampak, kar je, pač je ... sedaj do konca odplešem ta ples in se nato z raketno hitrostjo spremenim 'v meglico na Veneri' da se bom na tisoč in en način dolgočasila ... takšen je moj načrt ...

urno, neboleče, dokončno ... 

je pa res, da na tem planetu doživljam ogromno sloves ... 

ogromno prehodov ... umiranja ... prenehanja ... 

in to predvsem preko kužkov in muc ... če sem iskrena tudi ljudi, vendar tam manj boli ... z eno izjemo, ki se kar ne celi ...

še desetletje nazaj sem tovrstna dogajanja označevala za 'izgubo' ... pogosto sem se ujela v mislih in glasu "ne vem koliko bolečine še lahko prenesem" ... "koliko sloves" ... udarcev ... brc življenja (, ko ti njihova moč odvzame sapo ... ko hlastaš za zrakom, ki kar ne zaide v pljuča ... ko se utapljaš v oceanih brezizhodnosti ... ko padaš v globoko brezdanjo praznino niča) ...

ti je domač ta občutek? ... sta si z njim na Ti? ... ali si med srečneži, ki niso podpisali višje pogodbe, ki zahteva mojstrenje v soočanju z izgubami? ... lucky you ... 

koliko je pasjih duš, ki sem jih ob prehodu iz telesnosti pestovala ... objemala ... šepetala obljube o skorajšnjem srečanju znotraj energij ... 

številka ne šteje ... v vsej svoji obsežnosti ne nosi nobenega pomena ... 

za mojo človeško dušo pomeni samo 'preveč' ... 

z mano ostajajo vsi tisti pasji pogledi 'ne zmorem več ... Lenka, dovolj je' (Neva) ... 

'Nuša jaz bi še ... kje si?' (, ko so oči izgubljale iskro življenja) ... 

'Tjaž, Nati ne želi več naprej ... moramo ji dovoliti oditi' (o Vesolje, Nati ... Tjaževa opora v najtežjih trenutkih) ... 

'čutim, da je nekaj hudo narobe ... kako je to možno ... še zjutraj je bilo vse navadno' (Otta ... s sabo si pobrala ogromen del mene, ko sem te držala v objemu tam na tleh klinike ... ti si že odšla ... jaz pa sem potrebovala še zadnji stik s telesom ... kaj češ, trenutno sem še del materije) ... 

drobceno shujšano telo muce Lukca ... ki sem ga želela zadržati ker 'kako bom še brez njega sedaj, ko ni Otte' ... 

pa Luna, ki jo je vzela noč in je nikoli vrnila ... 

pa zvesta muca Špela, tiha spremljevalka na pasjih sprehodih in eden je bil poslednji ... 

veš, ni vedno telesna smrt tista, ki prinese zaključek ... o ne ... smrt je prenehanje nečesa znanega ... zato si nadeva različne podobe (, ki niti niso maske, saj tu ni sprenevedanja in igranja igric) .. 

konec je tudi odhod izšolanega psa vodnika ali pomočnika ... Hexi, Šela, Sporty, Zoom, Blue, Lina in še in še ... vsako dušo sem opremila z delčki sebe ... 

pa te je s tem pošiljanjem v svet vedno manj? ... o ne ... s tem, ko delčki tebe potujejo v svet se širiš .. se ne izgubljaš ... postajaš vedno svetlejši, bogatejši, pogumnejši, modrejši ... 

in nenazadnje razhodi zemeljskih duš ... tudi takrat so žrtve ... darovanja ... Rann, tako kot Otta, me nosi (trenutno njuni pasji zavesti potujeta na različnih ravneh obstoja ... nekoč se povežemo) ...

vedno sem trdila, da imam eno izjemno slabo lastnost (no, verjetno jih je precej več, vendar v tem kontekstu je tale tista, ki šteje) ... 

mojo res veliko slabost sem opisovala z besedami 'potrebujem samo pet do deset minut in pes postane del mene' ... 

edino živo bitje, ki mu odprem srce je pes (in seveda muce) ... 

zato slovesa niso preprosta ... so pa nujna ... so stalnica življenja ... zakon bivanjske izkušnje ... 

zaključek: odhod ni nujno razlog za žalovanje ... ni potrebno slediti družbeno sprejetim normam ... je pa potrebno spoštovati lastne občutke in jih izraziti ... 

zato, če ob prehodu čutiš žalost, žaluj, če čutiš radost, ker je bolečina ljubega bitja minila, bodi vesel ... če se pretaka oboje se potopi v oba občutka ... bodi svoboden v sebi ... konec koncev za svoja čustva odgovarjaš zgolj lastni esenci ... 

poskušaj ozavestiti: naj bo žalost ali radost slovo je samo prehajanje v svetlobo in drugačno ferkvenco bivanja ... 

in čisto na koncu vam, dragi moji štirinožci ... pošiljam zemeljske vibracije onkraj morja bolečine ... in seveda kot vedno želja 'hope to see you soon ... sending all the love to the other side and even further to infinity' ...   

in conclusion: I am ready when my time comes ... in all honesty I am ready now 🌈 can we make a deal 🤣 let's STOP here ...